ARHIV NOVIC & FILMOV

Zaključek prvega dela sezone za varovance DV Čebela po programu Potapljanje kot del rehabilitacije

4. 06. 2008

Plavalni klub Slovenske Konjice že četrto leto zapored v zreških termah izvaja in razvija program Potapljanje kot del rehabilitacije. V njem sodelujejo ljudje z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, namenjen pa je tudi vsem, katerih omejitve so velike. V program so redno vključeni varovanci štirih občin, ki bivajo v dnevnem varstvu Čebela Karitas v Slovenskih Konjicah. Vsako sredo razen med počitnicami tako Miran, Fredi, Breda, Rozita in Darinko, občasno pa tudi Jerica, Fanika in Mateja, preživijo nekoliko drugače – skupaj z inštruktorjem potapljanja in asistentkami Simono, Alenko in Elzo.
Po obveznem tuširanju, pri katerem varovanci drug drugemu pomagajo, sledi razgibavanje tistih, ki so gibalno ovirani in večino dneva preživijo na invalidskem vozičku. V tem delu uporabljamo vse kar najdemo in iznajdemo, od elementov Hallewick-a, Watsu-ja do čisto navadne osnovne šole plavanja.
Drugi del druženja se nenehno prilagaja sposobnostim, napredku in razpoloženju varovancev. Lovljenje in razne vodne igre z žogami, baloni in blazinami, plesanje, petje, »tunkanje«, predvsem pa »špricanje« z brizgalkami, je vsem v veliki užitek. Ob tej priložnosti se opravičujemo vsem, ki jih je kadarkoli zadel curek vode iz brizgalke, saj znata Miran in Breda zelo dobro ciljati prav tiste, katere to najbolj moti.
V tem delu druženja skušamo varovance s pomočjo potapljaške jeklenke in obrazne maske potopiti pod vodno gladino. Fredi, Breda in Miran so v štirih letih postali že »pravi potapljači«, saj vedno komaj čakajo, da pogledajo, kaj se dogaja pod vodo.
Izkazalo se je, da je program, ki naj bi ljudem na obrobju obogatil življenje vsaj enkrat tedensko, obogatil življenje prav vsakega od sodelujočih. Varovancem je ponudil okolje, v katerem zanje do sedaj ni bilo prostora. Sprejeli so ga z odprtimi rokami in navdušenjem, ki ga doživimo samo pri majhnih otrocih, ki ne poznajo sprenevedanja in neiskrenosti. Okolica (kopalci, zaposleni …) je svoj, sprva odklonilen odnos do drugačnosti, postopno v večini primerov spremenila v pozitivnega. Vsem nam, ki neposredno delamo z varovanci, pa ta program včasih daje več kot uporabnikom. V nas prebuja otroka, ki je pri večini izginil; varovanci nam namreč ne dovolijo laži, neiskrenosti, slabe volje in »odsotnosti« v času, ki ga preživimo z njimi, saj vse to »kaznujejo« z nesodelovanjem.
Hvala vsem, ki nas razumete in podpirate, še posebej g. Zlatku Gričniku.

Alenka, Elza in Simona
PK Slovenske Konjice