Če flash animacije ne vidite najbrž nimate nameščenega flash playerja ali java.
Najdete jih na spodnjih povezavah:

http://www.adobe.com/products/flashplayer/
http://java.com/en/

ARHIV NOVIC & FILMOV

FINSKA 2015

01.08.2015

Če je bil pred dobrim desetletjem za nas izjemen podvig že potop v morju Adrijanskem, smo po vse pogostejših potopih v hladnih vodah na festivalu Sprehodi pod morjem spoznali novo mikavno lokacijo, finski zaliv Baltskega morja. Večina potapljačev sanja o barvitem svetu Rdečega morja in Velikega koralnega grebena, naše sanje pa je s fotografijami Badewane group in številnimi zanimivimi zgodbami o artefaktih, skritih v časovni kapsuli Baltskega morja, prebudila Immi Wallin in nas kar zastrupila z idejo za naš tokratni projekt.
 
Osnovala se je pravljična skupina sedmih, ki je z enim avtomobilom in enim kombijem ter vso potapljaško opremo 22. julija 2015 krenila na sever Matere Evrope.
 
1. dan: Slovenska Bistrica (Slovenija) - Varšava (Poljska)
Prvi dan je bil namenjen predvsem premagovanju kilometrov. Pot nas je peljala skozi mejni prehod Šentilj v Avstrijo, mimo Gradca in Dunaja proti Češki. Mimo nas so se zvrstila češka mesta Brno, Olomuc in Ostrava. Kar hitro smo spoznali, da so tako kot v Sloveniji tudi na Češkem blizu cerkev doma dobre stare gostilne, kjer še ohranjajo recepture generacij babic in prababic, nizke cene piva pa so za volan vse do Varšave posadile nežnejši del ekipe. Nekaj manjših ovinkov zaradi zastarelih map na navigacijski napravi nas ni vrglo iz tira. Namestili smo se v prostornih sobah novega modernega hotela in odšli še na sprehod v center mesta po napotkih našega receptorja, ki pa so se na žalost izkazali za napačne. Njegove merske enote so očitno drugačne od naših. Kljub temu smo začutili nekaj pravega mestnega vzdušja, pa tudi sprehod je po celodnevnem sedenju v avtu prav prijal.
 
2. dan: Varšava (Poljska) - Talin (Estonija)
Tudi drugi dan je bil podoben maratonskemu podvigu. Če smo prvi dan večino časa vozili po avtocestah, jih je bilo tokrat le za vzorec. Peljali smo se skozi severovzhodno Poljsko proti Kaunasu v Litvi, mimo Rige v Latviji vse do estonskega Talina. Ob poti so nas opazovali številni prodajalci borovnic in lisičk. Na celotni poti so se izmenjavala ogromna pšenična polja z borovimi in brezovimi gozdovi. Spreminjale so se tudi hiške ob cesti. Najprej zidane, nato lesene, mnogo manjše in skromnejše kot prve. Sredi Litve nas je Gaber obvestil, da moramo premakniti kazalce na naših urah, kar seveda ni bilo vračunano v naše načrte. Ob obali Baltskega morja v Latviji smo opravili še obvezni kulinarični postanek, ki smo ga izkoristili tudi za nakup nekaterih pomembnih živil, ki imajo na finskem previsoko ceno za naš standard.
 
3. dan: Talin (Estonija) - Espoo (Finska)
Zgodaj zjutraj smo se vkrcali na trajekt za Helsinke, poiskali sončno palubo in si privoščili domači kmečki zajtrk, pri katerem smo pogrešali zgolj zaseko in čebulo. V Helsinkih smo najprej na glavni železniški postaji pobrali osmo članico naše odprave, Eleno Tapyrichevo, ki je z vlakom pripotovala iz St. Peterburga. Sprehod po svežem vetrovnem vremenu po dveh dnevih maratonske kilometrine z ogledom Helsinkov je bil pravo nasprotje sedenju v avtu. Slikali smo se na stopnišču največje katedrale, nakupili prve spominke in ugotovili, zakaj Finci ne spijejo toliko piva kot Slovenci. Z namenom, da se malo odpočijemo, smo se hitro odpravili do manjšega mesteca Espoo, kjer smo prvič prespali v hotelu brez recepcije, kjer vse deluje preko spleta in kod. Po ruski zakuski smo se podali na kratek sprehod do morja na ogled sončnega zahoda, ki pa se je za nas vozičkarje izkazala za pravo terensko preizkušnjo.
 
4., 5. in 6. dan: Espoo (Finska) - Hanko (Finska)
Pot do obmorskega mesta Hanko nas je vodila po cestah, kjer so nas table opozarjale, da smo iz dežele jelenjadi prispeli v deželo losov. Pot, za katero smo ob upoštevanju finske prometne kulture potrebovali skoraj dve uri, bi v Sloveniji najbrž trajala slabo uro. Immi Wallin, Kari Hyttinen in Toni Nevalainen so nas prisrčno sprejeli in nas odpeljali na krajši ogled marine. Žal je bila vremenska napoved za naslednje dni slaba, zato smo se na hitro namestili v hotelu in se odpravili na težko pričakovani potop.
 
Plovba po mirnem morju pod taktirko Immi je ob opazovanju številnih otočkov do lokacije potopa (pre)hitro minila. Otoček, kjer smo se privezali na pomol, je bil že od nekdaj zatočišče pomorščakov, ki so čakali na lepo vreme za odhod na odprto morje. Pogosto so si čas krajšali s klesanjem imen in datumov na kamne, ki so še danes dobro vidni. Immi nam je opisala tri ladje, ki ležijo v bližini, in ki si jih lahko ogledamo. Odločili smo se, da bomo pogledali bližnji, Kaapelihylky I (Cabel wreck I) in Kaapelihylky II (Cabel wreck II). Sledila je naša utečena procedura priprave na potop, Toni je šel na predogled obeh lokacij, Kari pa je pripravil svojo profesionalno kamero. Ladja Kaapelihylky I je okoli štiristo let stara lesenjača. Leži na globini 17 metrov in je še precej dobro ohranjena. Vidljivost je bila za razmere Baltskega morja čudovita, za nas nekoliko manj. Pot do Kaapelihylky II je bila za mahanje z rokami nekoliko predolga, nas, nevajene mrzlega morja, pa je tudi hitro zazeblo. To je bil tudi razlog, da nas je večina videla zgolj eno ladjo. Presenetilo nas je, da je njihovo morje dokaj mrtvo in premore le malo življenja. Rib praktično ni. Klaudija je ugotovila, da temperatura 7 ˚Celzija ni primerna za potapljanje v mokri obleki in fotografiranje, četudi imaš vrhunsko SeaCam opremo. Prsti kar otrpnejo od mraza. Po dvigu na ladjo s posebnim dvigalom smo se pogreli in okrepčali z zelo okusno ribjo juho. Miha je med čakanjem na naš povratek naredil nekaj čudovitih fotografij okolice, ko pa smo se vrnili, se je Alenka žrtvovala in ga v hladni vodi čakala 32 minut, da sta se skupaj potopila do druge ladje, ki pa je na globini 14 metrov nekoliko slabše ohranjena kot prva.
Zvečer smo ob peki okusnih klobas izmenjali številne bogate izkušnje in klepetali do jutranjih ur.
 
Slabo vreme naslednji dan nam je kar prijalo, saj smo si končno lahko nabrali novih moči. Popoldne smo si skupaj ogledali posnetke potopa. Immi , Kari in Toni so nam opisali nekatere svoje največje podvige in nam prikazali tudi nekaj zelo zanimivih filmov iz njihovih potopov. Kari nam je predstavil računalniški program, ki ob natančnih posnetkih ostankov ladje naredi 3D model ladje. Obljubil nam je, da bo pripravil tudi 3D model ladje Kaapelihylky I.
 
Tretji dan smo se kot pravi turisti podali v mesto Hanko, ki si ga je za svoje letovišče zgradila ruska aristokracija še v času, ko Finska še ni bila samostojna država, ampak je spadala pod Rusijo. Povzpeli smo se na vodni stolp, od koder je odličen razgled nad celotnim mestom in bližnjim zalivom, videla pa se je tudi lokacija našega potopa. Obiskali smo restavracijo štirih vetrov, kjer smo se pogreli s čajem in kavo ter posladkali s finskimi slaščicami. Zaradi za nas hladnega vremena (16 ˚Celzija) se nismo zavrteli na najstarejšem vrtiljaku v Evropi, na katerem se je v mladih letih vrtela tudi Immi. Tako smo le opazovali dve pogumnici, ki sta se s težavo spravili v hladno vodo, s še večjo težavo pa na vrtiljak. S trajektom smo se zapeljali na bližnji otok, kjer je tudi glavni del tamkajšnje marine in se na koncu ustavili še v restavraciji, kjer smo si še enkrat privoščili nam tako ljubo ribjo juho.
 
Seveda je čas med prijatelji prehitro minil in bi ga vsi podaljšali še za kakšen dan, a vnaprej plačan trajekt do Talina nam tega ni dovolil, tako je zmanjkalo časa celo za obisk finske savne.
 
7. dan: Hanko (Finska) - Riga (Latvija)
Jutranjo pot do Helsinkov, kjer smo na železniški postaji odložili Eleno, vse do trajekta, so  si razen voznikov izkoristili za spanec. Od Estonije tokrat res nismo imeli nič, razen vožnje in pogleda skozi okno. Zgodaj zvečer smo prispeli v Rigo. Ogled mesta je preprečila nevihta, zato smo se odpravili na večerjo in ogled prestavili na naslednji dan.
 
8. dan: Riga (Latvija) - Kaunas (Litva)
Center Rige smo si ogledali malo z avtom in malo peš. Grozeči oblaki so ves čas napovedovali dež, ampak smo kljub temu še pred ploho uspeli videti ožji stari del z mačjo hišo, nekaterimi mogočnimi katedralami in drugimi znanimi stavbami. Za oglede muzejev je žal zmanjkalo časa. Po obvezni kavici smo se odpravili proti Litvi. Če smo med našo potjo na sever zgrešili majhno simpatično restavracijo, smo jo tokrat uspeli opaziti še pravi čas. Tokrat se nam ni mudilo, zato smo si privoščili pravo pojedino. Šišluk in še marsikaj nam v Sloveniji neznanega se je znašlo na naših krožnikih. Željni postelje smo se pripeljali v Kaunas in šokirani obstali pred goro stopnic v naš hotel. Tudi uslužnost osebja in izgled sob nas nista zadovoljila, ampak za spremembe je bilo prepozno.
 
9. dan: Kaunas (Litva) - Katovice (Poljska)
Za ogled Kaunasa ni bilo časa, saj nas je čakala najdaljša etapa na poti domov, ki smo jo opravili samo z najnujnejšimi postanki. Zvečer smo prispeli v Katovice. Za spremembo od prejšnjega dne smo se znašli v hotelu blizu centra mesta, ki si zasluži kar 6 zvezdic. Alenka je dan prej ugotovila, da je rezervirala sobe za leto 2016, zato je naredila spremembo. V hotelu so nas zaradi zasedenosti navadnih sob namestili v svoje najprestižnejše apartmaje, seveda za ceno navadni sob. Sledil je tradicionalni sprehod po centru mesta in tokrat tudi odlična večerja z lokalnimi specialitetami.
 
10. Katovice (Poljska) - Slovenska Bistrica (Slovenija)
Pot nas je najprej vodila do muzeja v nekdanjem nacističnem taborišču Auswhwitz, kjer so nas oropali že s parkirnino in prvič v zgodovini ugotovili, da je našim invalidskim parkirnim kartam potekla veljavnost. V muzeju očitno vsak trenutek pričakujejo teroriste, saj je pregled pred vhodom res podroben in ne dovoljuje vnosa praktično ničesar. Muzej v sliki in besedi opiše grozote, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno, ampak mi jih žal nismo videli v celoti. Muzej je namreč vse prej kot prijazen invalidom. Auswhwitz II smo si zato ogledali kar iz avtomobila in se odpeljali proti domu. V osrednji Češki smo se ustavili še na obvezno pivo in prigrizek. Zaradi dopusta je bila naša najljubša restavracija žal zaprta, zato smo kar nekaj časa porabili, da smo izbrali novo. Nakupili smo še zaloge češkega piva in njihovih mesnih specialitet ter se v večernih urah po 4370 kilometrih končno pripeljali v Slovensko Bistrico.
 
O Fincih pravijo, da so to hladni in precej zaprti ljudje, so nam Immi, Kari, Toni in Mocce to demantirali. Njihov sprejem je bil nadvse topel in prisrčen.
 
Tokratno ekipo so sestavljali:
Branko Ravnak, ljubljeni vodja,
Alenka Fidler, deklica za vse,
Miha Matavž, fotografsko oko 1,
Gaber Guna, nadzorni navigator in logistik,
Elena Topyricheva, ruska zakuska,
Klaudija Poropat, fotografsko oko 2,
Damjan Peklar, slovenska zakuska in glavni rezalni stroj,
Aleš Povše-Yoda, lastnik prevoznega sredstva in šofer No. 1
 
 
Ob tej priliki bi se radi zahvalili Haraldu Hordoschu iz SeaCama, Eliosu, AP Divingu, Suuntu, Renati Klančnik iz Knjižnice Slovenske Konjice za super hitro vozilo, Yodinemu avtu, ki nas ni pustil na cedilu, dobrim ljudem s Ptuja in Poreča, ki vedno poskrbijo za košaro salam in flaškon vina, našim bančnim karticam, ki vlečejo po celem svetu in Booking.com, ki sprejema rezervacije že za leto 2016, predvsem pa Immi, Kariju, Toniju in Mocce  za nadvse topel in prisrčen sprejem.
 
Tekst: Yoda s tajničino pomočjo
Foto: Miha Matavž, Klaudija Poropat
 

 

 

 

Production & design: Creativ, Novi mediji d.o.o.