Če flash animacije ne vidite najbrž nimate nameščenega flash playerja ali java.
Najdete jih na spodnjih povezavah:

http://www.adobe.com/products/flashplayer/
http://java.com/en/

ARHIV NOVIC & FILMOV

Y-40 The Deep Joy Adventure

A si ti to na sliki?

22.11.2014

Pred dobrimi desetimi leti so v Bruslju odprli tedaj uradno najgloblji bazen na svetu, Nemo 33. Potapljanje ljudi s posebnimi potrebami, kot ga poznamo danes, je bilo v tistih časih še v povojih in nihče ni razmišljal o poti v prestolnico velike Evrope, saj smo po koščkih in z majhnimi koraki osvajali morske globine. Počasi in vztrajno smo lezli do magičnih pet barov, kjer je bila meja med enim in drugim potapljanjem za »ta žive« in pobožna želja onih, ki ne hodijo, pa se še (za)vedno vozijo.

V naši veliki želji, da ugajamo in se seveda ne zamerimo velikim strokovnjakom na področju rehabilitacije ter veliki večini strokovnjakov na področju potapljanja, smo bolj ali manj mencali in odlašali pot v večje globine, ki so dovoljene praktično vsem potrošnikom na tem planetu, ki niso gibalno ovirani, pa čeprav jih je večina tako ali drugače omejenih. Seveda smo v več kot desetletje dolgem raziskovanju meja rekreativnega potapljanja za ljudi po poškodbi hrbtenjače našli odgovore na vse tisto, kar nas je zanimalo, in na kar nam nihče od »ta zdravih« še vedno ne zna ali pa noče odgovoriti.

Danes v rekreativnem potapljanju ljudi po poškodbi hrbtenjače ni več velikih skrivnosti in znanje se prenaša z neustavljivo hitrostjo. Povsod, kjer so se še včeraj potapljali »ta živi«, se danes potapljamo tudi mi. Še več, mi se potapljamo tudi tam, kjer se še navadni smrtniki nekaj časa ne bodo – v Hidro-laboratoriju Zvezdnega mesta, ki je invalidom prijazno mesto. Vsekakor veliko bolj kot Nemo 33, do nedavnega najgloblji bazen na svetu, ki smo ga obiskali daljnega leta 2007, in doživeli demokratično Evropo v »najsvetlejši« luči. Seveda smo tam po predhodni najavi v skladu z demokratičnimi normami plačali polno vstopnino. V Bruslju, kjer so vsi enaki, tako invalidi kot oni »ta zdravi«, so nam tudi prijazno omogočili, da smo sami, brez njihove pomoči, odnesli kolega potapljača na vozičku v drugo nadstropje, kjer je vhod v bazen, do katerega še vedno ni dvigala.

Da demokracijo ponekod dojemajo drugače kot v Bruslju in v dolini šentflorjanski, smo ugotovili pred dnevi, ko smo se odpravili v novi najgloblji bazen na svetu: v Y-40. Lahko bi rekli, da so razmere tam takšne kot v »totalitarni nedemokratični« Rusiji, s to razliko, da je Y-40 novejši kot Hidro-laboratorij Zvezdnega mesta, vse ostalo pa je enako. Preprosti do invalidov in prijazni do živali, bi lahko rekli za ljudi, ki ne vedo dosti o potapljanju ljudi po poškodbi hrbtenjače, pa vendar s svojo srčnostjo in odprtostjo do »drugačnih« brišejo meje predsodkov, ki so še kako živi v tradicionalnih evropskih demokratičnih družbah, kjer sta glavni šport razpisi in blebetanje o invalidih. Italijanska ekipa pod vodstvom mladega Antonia nas je dobesedno »sezula«. Prvič po dolgem času nihče od 15 članske ekipe, v kateri je bilo tretjino »manj zmožnih«, ni našel ene same reči, ki bi nas spravila v slabo voljo. Tudi malo slabša vidljivost zaradi težav s filtracijo vode nam ni prišla do živega. Da boste bolje razumeli celotno zgodbo, je najboljše, da se vrnem malo nazaj.

Ideja o potapljanju v najglobljem bazenu na svetu je padla tako čisto brez pravega razloga. Ker za potopitev do 40 metrov ne rabimo več dovoljenja »stroke«, saj smo stroka postali sami, smo po krajših pripravah formirali ekipo petnajstih potapljačev s spremljevalko Ajšo, ki smo jo skupaj z nekaj potrebne opreme, med katero ne štejejo domače salame, razporedili v tri vozila, ki so nam jih prijazno posodili sponzorji, ki jih bomo z velikimi zlatimi črkami omenili na koncu tega zapisa.

Izbrali smo soboto, 22. 11. 2014, ko je vremenska napoved obetala dneve brez stoletnih padavin in z njimi povezanih poplav, ko na koledarju ni bilo pomembnih cerkvenih ali drugih državnih praznikov, ko nikogar od pomembnih gospodarstvenikov ali politikov ta dan niso imeli namena ne zapreti ne izpustiti na svobodo, in ne nazadnje, ko je bil do dneva republike še celi teden. Vse našteto nam je omogočilo, da smo bili z mislimi zgolj pri avanturi, ki se je pričela sredi noči, ko so se prvi potapljači s Savinjske, Gorenjske, Štajerske in Dolenjske odpravili na pot v prestolnico majhne evropske province, kjer smo se na dveh zbornih mestih vkrcali v dva kombinirana vozila dveh ne kombiniranih inštitucij in jo odkurili v deželo laško. Do Padove in bližnjih Montegrotto Term, kjer se nahaja hotel Millepini, v čigar lasti se nahaja Y-40, smo prijezdili v spodobnih treh urah, brez da bi se enkrat samkrat izgubili, kar za pot nazaj ne moremo trditi.

Majhna vasica ali mestece, kar vam je pač ljubše, leži le en šus od avtoceste, pod pobočjem manjšega hribčka, na katerem boste zaman iskali štrlečo zgradbo, ki predstavlja najgloblji bazen na svetu, saj je zadeva popolnoma integrirana in asimilirana v okolico. Zaradi tega vse do vhodnih vrat, kamor se je ekipa prikotalila debelo uro pred dogovorjenim uradnim »brifingom«, nismo bili popolnoma prepričani, da smo na pravem mestu. Odličen »tajming« nam je omogočil, da smo si temeljito ogledali celoten objekt.

Prva razlika med Nemom 33 in Y-40 je bila dostopnost. Medtem, ko v Belgiji potrebujete tečaj prostega plezanja, da se prebijete do gladine bazena, tukaj lahko izbirate med tem, ali se zapeljete z vozičkom v vodo iz ulice ali pa se pripeljete do nje z velikim razkošnim dvigalom. Vse, kar je potrebno, je, da si zapomnite enega od treh gumbov v dvigalu, saj se drugače odpeljete na streho, od koder se vije čudovit pogled na okolico. Za vstop v vodo imajo invalidni potapljači na voljo mobilno dvigalo, ki pa smo ga prijazno zavrnili, saj zanj ni bilo prave potrebe.

Bazen, ki je delo italijanskega arhitekta Emanuela Boaretta, je unikaten objekt, ki pod površino 378 kvadratnih metrov na različnih globinah od 1,3 pa vse do 42 metrov, zalitih z neverjetnimi 4,3 milijoni litrov termalne vode, skriva prav vse, kar potrebujete za uživanje v apnei, SCUBA in tehničnem potapljanju. Dostop do garderobnega dela vodi dobesedno skozi vodo, ki jo omejuje zgolj tunel, speljan preko celotne širine bazena in poleg množice oken omogoča pogled v skoraj vse kotičke tudi tistim, ki ostajajo na suhem. Režim potapljanja je podoben kot v Nemu 33. Vsak potop se prične ob polni uri ter traja 40 minut z obveznim petminutnim varnostnim postankom. Kljub veliki meri italijanske demokracije se inštruktorji držijo urnika. Do »ta živih« so neprizanesljivi in ne tolerirajo prekoračitve časa. Naša zgodba je bila zato toliko bolj pestra, saj nismo imeli tako strogih omejitev in so nam za pripravo na potop in zaključek potopa namenili skoraj neomejeno časa. Prav tako smo se potapljali s svojo opremo, kar je druga velika izjema, ki je drugi niso deležni, saj lahko v Y-40 uporabljajo zgolj svojo masko in računalnik. Posebnost so tudi posode z zrakom, ki imajo volumen 15 litrov in omogočajo lagoden potop tudi tistim z malo večjimi pljuči. Takšnega luksuza v Nemu 33 ni, saj premorejo zgolj 12 litrske posode. Ostala oprema od regulatorjev, kompenzatorjev in plavutk za potapljače vseh velikosti je seveda nova in je iz družine podjetja Aqualung. Presežkov pri tem ni, je pa potapljanje kljub temu prijetno.

Po kratkem »brifingu« smo pred začetkom potopa izbrali opremo, ki jo ob koncu potopa uslužbenci v hipu odpeljejo na vozičkih in pripravijo za naslednjo skupino in v tej fazi vse teče bolj po »nemško« kar jim omogoča oskrbeti do 500 potapljačev v enem dnevu, kar pa je izjema, saj se običajna številka dnevnih gostov vrti okrog 150.

Po potopu smo se udobno namestili v veliki recepciji in napolnili mize z domačimi dobrotami iz nahrbtnikov. Na prigrizku in kozarčku metliške črnine so se nam pridružili tudi italijanski kolegi. Nezaslišano za Evropo in njeno deklo Slovenijo, popolnima normalno za Italijo in Italijane, ki še niso popolnoma izgubili kompasa. Temu v prid priča tudi to, da so nam skoraj tri ure skrbeli za Ajšo, psico vodnico, ki je prišla z nami na potop. Na koncu so se le s težavo ločili od nje, enako kot smo se od njih ločili mi.

Iz Montegrotta nas je pot vodila do pozne večerje v stari sežanski gostilni pri Grgičih, za katero je desetina mladih prascev žrtvovala svoje krače. Uvod v »s kruhom pomazano večerjo« je bila odlična jota, ki se je zaključila s kvartetom sirov in »overdozom« vrhunskega Terana.

V prestolnico smo se »pridrajsali« malo pred koncem dneva in se od tam razgubili po vsej širni domovini, polnih trebuhov in prijetno utrujeni od zdravilne termalne vode.

Pisano ekipo od A do T so sestavljali potapljači in inštruktorji iz cele Slovenije:
- Ajša CERKVENIK
- Alenka FIDLER
- Aleš POVŠE
- Alojz PAČNIK
- Blaž RIBIČ
- Bojan JENKO
- Branko RAVNAK
- Damjan PEKLAR
- Gaber GUNA
- Janez ZUPAN
- Klaudija POROPAT
- Matjaž PAJ
- Peter MAJCEN
- Rajko PRELOG
- Tanja CERKVENIK aka Jana JEREB
- Tomaž BOBIK

Od srca se zahvaljujemo vsem botrom, ki so nam pomagali, da je bila odprava cenejša:
- PKSK in IAHD Adriatic (za sindikalno ceno in organizacijo avanture)
- YHD (Društvo za teorijo in kulturo hendikepa je prispeval kombi in benz)
- ZPS (Zveza paraplegikov Slovenije je prispevala kombi)
- Suunto (je dal v uporabo računalnike)
- AP Diving (je dal v uporabo kompenzatorje)
- Bojan Jenko (je skrbel za varnost in opremo in prispeval en regulator za testiranje)
- SCUBATom (je posodil za testiranje en regulator ScubaPro)
- Peter Majcen LG (za vso logistiko s kombiniranimi vozili in regulatorjem)

Malo zašraufaš pa je ...

Malo zašraufaš pa je ...

Temeljite priprave ...

Temeljite priprave ...

Gasilska

Gasilska

Alenka jaz to ne bom zmogla ...

Alenka jaz to ne bom zmogla ...

... še mahaj, še mahaj ...

... še mahaj, še mahaj ...

... odlično, bolš ko Barbara ...

... odlično, bolš ko Barbara ...

... še en zamah ...

... še en zamah ...

... ovinkaj , ovinkaj!!!

... ovinkaj , ovinkaj!!!

Dol glej ...

Dol glej ...

... naprej glej, da se ne zaletis ...

... naprej glej, da se ne zaletis ...

... tak širok je tunel ...

... tak širok je tunel ...

... po roru tja, pa nazaj.

... po roru tja, pa nazaj.

S to jado ta star ne bo zadovoljen ...

S to jado ta star ne bo zadovoljen ...

I feel very olympic ...

I feel very olympic ...

Viva Italia ...

Viva Italia ...

Vredi vbriši, da ne bo stari pizdu ...

Vredi vbriši, da ne bo stari pizdu ...

 

 

 

Production & design: Creativ, Novi mediji d.o.o.