Če flash animacije ne vidite najbrž nimate nameščenega flash playerja ali java.
Najdete jih na spodnjih povezavah:

http://www.adobe.com/products/flashplayer/
http://java.com/en/

ARHIV NOVIC & FILMOV

8. eko akcija na reki Trebižat

13.07.2013

Leto je hitro naokoli in zopet je prispelo vabilo iz  potapljaškega društva Šrek Vidra Ljubuški iz Hercegovine na Eko akcijo. Lanska udeleženca, Alenka Fidler in Aleš Povše – Yoda, tokrat sploh nisva razmišljala, ali se gre ali ne, ker pa sva lanskoletni dogodek hvalila na vse pretege, se nama je tokrat pridružil sam predsednik.
Kljub poznemu prihodu so bili mnogi udeleženci še pokonci, tudi tokrat iz mnogih koncev Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.  Pričakal pa nas je tudi naš gostitelj v Motelu Kiwi, Toni Marič. Pot je naredila svoje, tako da smo se hitro odpravili spat.
V soboto, ki je glavni del akcije, je program potekal po ustaljenem urniku. Po zajtrku je sledil obvezni breefing ter razdelitev udeležencev na skupine in določanje lokacij, ki jih bomo čistili. Vse skupaj je z veliko šarma in odločnosti opravil kar predsednik Hrvaške potapljaške zveze, Kamilo Čuljak. Slovenci imamo očitno privilegiji in smo skupaj s potapljači iz Vukovarja tudi tokrat dobili najlepši del reke, in sicer slapove Kravice.
Po obveznem skupinskem slikanju je sledil odhod na lokacijo. Nad lepoto narave je bil presenečen tudi naš predsednik. Uigrana ekipa je hitro pripravila vse potrebno za potop, pa tudi Vukovarci se niso nič pritoževali, ko so morali prenašati še dodatna bremena (mojo malenkost in seveda tudi dodatno opremo). Voda je bila letos malo višja in malo hitrejša, tako da je bilo potrebno nekoliko več napora pri plavanju, ki pa se je še kako izplačal. Ribice, polžki in kakšna kača so še vedno tam, smeti je bilo le za vzorec. Tokrat sem preizkusil tudi centrifugo, ki nastane pod samim slapom (najprej ne moreš not, nato pa te ne izpusti ven).
Na kosilo smo zopet zamudili, tako da so nam pojedli vso jagnjetino, ampak vse ostale dobrote so več kot zadovoljile naše okuse. Lokacija kosila je potekala na enem od številnih izvirov, ki so na tistem območju, tako da nas je voda prijetno hladila, najbolj pogumni pa so tudi skočili vanjo.
Popoldne so nekateri izkoristili za raftanje, kasneje pa je večina obiskala najstarejši muzej v Bosni in Hercegovini, Humac Ljubuški, ki so nam ga pokazali tamkajšnji menihi.
Obvezna večerna zabava s prepevanjem karaok je tudi tokrat minila v prešernem vzdušju. Moški del je bil sicer malo razočaran, saj so samske dame, ki so imele tam seminar, ob prihodu postavnih fantov kar pobegnile.
Nedeljsko dopoldne je Alenka izkoristila za spust po reki s kajaki in sončenje ob tem. Da pa ji ni bilo preveč naporno, je večino poti veslal kar Toni, ki je bil njen partner v kajaku. Moški del ekipe pa si je medtem pridno polnil baterije.
Kamilo ne bi bil Kamilo, če nam pred odhodom ne bi pokazal kakšne naravne znamenitosti. Tako smo se odpravili na bližnji hrib, da si ogledamo Čuljkovo vrelo, ki pa ga moja malenkost ni videla, saj pot do njega ni najbolj enostavna. Zato pa sem ves čas užival v pogledu na dolino reke Trebižat, ki je res nekaj posebnega. Na moje presenečenje smo pot nadaljevali proti vrhu hriba, kjer nas je presenetil pogled na polje, ki je skrito v nekakšno dolino sredi vrha hriba. Česa takšnega še nisem videl.
Ker pa je čas neusmiljeno tekel, se je bilo potrebno odpraviti na pot. Tokrat ne direktno proti domu, ampak preko Međugorja, Mostarja in Sarajeva.
Prva postaja je bilo Međugorje, znano versko romarsko središče, kjer se je na bližnji gori prikazovala podoba Marije. Ogledali smo si osrednjo cerkev in njeno bližnjo okolico, na goro pa se nismo povzpeli, saj moški del ekipe tega verjetno ni niti sposoben. V mestu je zrastlo ogromno hotelov, pa tudi prodajalci spominkov si manejo roke, saj mesto obišče res veliko romarjev.
V večernih urah smo prispeli v Mostar. Stari del mesta je prava paša za oči. V bosanski vojni je bil popolnoma porušen, a so ga v celoti obnovili. Žal pa so ga obnovili tako, da je z invalidskim vozičkom popolnoma neprehoden. Še hodeči ljudje morajo paziti, kako hodijo, da si kaj ne naredijo. Tako sva z Brankom most opazovale le od daleč, saj bi bila pot za naju preveč naporna. Sva ga pa videla na slikah, ki jih je naredila Alenka. Dobro je, da je v hotelu na recepciji delal mlad fant, saj brez njega v drugo nadstropje brez dvigala meni ne bi bilo prav enostavno priti. Da smo bolj sladko spali, nam je celo noč iz bližnje džamije prepeval imam.
Naslednji dan nas je pot vodila ob reki Neretvi. Narava je tudi tu poskrbela, da smo imeli kaj videti. Sama dolina je izredno lepa, pa tudi zelena barva reke ti kar spočije oči. Spotoma smo se ustavili še v Jablanici, kjer je potekalo glavno dejanje slavne bitke na Neretvi med drugo svetovno vojno. Most, ki so ga porušili partizani, še vedno nemo priča o nekdanjih dogodkih. Ogledali smo si tudi spominski park in muzej, ki opisujeta sam potek bitke.
In že je tu Sarajevo in njegova Baš Čaršija. Tam nas je pričakal Rusmir Hanić, da smo  malo obujali spomine, predvsem pa si povedali, kaj se dogaja in kakšni so naši načrti.  Brez prave bosanske kave, čevapčičev, baklave in še marsičesa drugega seveda ni šlo. Baš čaršija je pač nekaj posebnega, tako da tam vsakič doživiš kaj novega.
Zopet smo preživeli tri čudovite dni in doživeli marsikaj novega. Žal smo morali predvsem na poti skozi Bosno zaradi pomanjkanja časa izpustiti še kakšno znamenitost (Titovo atomsko zaklonišče v mestu Konjić …), ampak včasih si je treba kaj pustiti še za drugič. Morda že drugo leto. 

Yoda

 

 

 

Production & design: Creativ, Novi mediji d.o.o.