Če flash animacije ne vidite najbrž nimate nameščenega flash playerja ali java.
Najdete jih na spodnjih povezavah:

http://www.adobe.com/products/flashplayer/
http://java.com/en/

ARHIV NOVIC & FILMOV

Pravljica o povodnem možu - 1. del

19.10.2012

Piran in okolica razgibane miniaturne slovenske obale ali Našega morja, kot je dal naslov svoji knjigi Marjan Richter, je bila prizorišče snemanja prve polovice kratkega dokumentarnega filma o integraciji invalidov skozi potapljanje v družbo in opravila, ki so bila do pred kratkim zgolj v domeni »živih in zdravih«.
Obisk Walterja, ki brani piranski akvarij pred nesposobneži, obisk MBP Piran, ki skrbi, da veste, kako slano je »Naše morje«, in kdaj se lahko kopate v njem, potapljanje na Punti v prvem in najstarejšem slovenskem komercialnem potapljaškem centru, potapljanje ponoči v zalivu med hoteloma Barbara in Fiesa ter potop na školjčišču v Strunjanu so bili cilji, zapisani v delovni načrt treh snemalnih dni, ki smo ga dosegli in presegli v vseh pogledih.
 
Sreda, 17. 10. 2012:
Prva postaja integracije je bila obisk Akvarija Piran, ki bi mu oni s kopnega rekli živalski vrt. Na vratih, do katerih vodijo dve gibalno oviranim neprijazni stopnici, nas je pričakal enfant terrible slovenske akvaristike Valter Žiža, ki je skupino popeljal skozi morski svet ujet med steklo in zidove napolnjene z morsko vodo, majhne kletke, ki omogočajo tisočem neplavalcev, nepotapljačev in ostalim navadnim smrtnikom, da vidijo, kaj skriva morje Adriansko v neposredni bližini. Pridružil se mu je Marjan Richter, oče slovenskega barvnega podvodnega filma in pomorski biolog z dolgo kilometrino. Intergrirance, ki so jih predstavljali trije predstavniki plemena na vozičkih, eden iz plemena bergland in četverica iz plemena »ta živih«, sta po ogledu akvarija povabila v morje na prvi presežek, ki je namenjen zgolj izbrancem med potapljači, kjer so itak vsi eno pleme. Obisk na potopljene vrše z Gorazdom, Valterjevim pomočnikom, je bil »I« prvega snemalnega dneva, njegova pika pa pozno kosilo z dolgo večerjo v hotelu Fiesa, ki ima vse, kar imajo veliki, razen dvigala.
 
Četrtek, 18. 10. 2012:
Četrtek, ki bi ga lahko opisali kot matematično sredino tedna in polovico našega delovnega načrta, je zaradi zaostale utrujenosti in zahtevnih nalog, ki so bile pred nami, predstavljal dan, ko se človek vpraša, le zakaj mu je treba vsega tega. To so se verjetno spraševali tudi na Morski biološki postaji Piran ali na kratko MBP, kjer so nas pričakali v zgodnjem jutru. Obojim, ne nam, ne njim, ni bilo najbolj jasno, kakšne vrste integracijo se gredo Virci, vendar se je zgodba prav lepo razvila v veselje vseh vpletenih. Po obilnem obroku znanosti smo se odpravili na Punto k ta drugemu Marjanu, ki vodi najstarejši komercialni potapljaški center na obali. Center, kjer se je pred desetimi leti potopila prva skupina potapljačev po poškodbi hrbtenjače v jadranski regiji, ki se je kasneje potapljala po vseh mogočih morjih in vodah, le na Punti nikoli več. Zato je bilo toliko bolj razburljivo, ko se je članica te prve skupine Barbara skupaj z Alenko potopila na »house reefu« izpred centra, medtem pa je ostali del ekipe počival na soncu in se psihično pripravljal na nočni potop v Fiesi. Po poznem kosilu v hotelu in kratkem odmoru in ko je sonce neusmiljeno odhajalo proti Italiji (zahodu), smo že imeli pripravljeno vso opremo, ki je čakala, da jo namočimo skupaj z integriranci. Med pripravami nas je obiskala Blanka (dr. Zvonarjeva), ki je dodala izjavo o resnosti in odgovornosti našega početja, ki se je manifestiralo v zaklepanju ključev v avtomobile, vlamljanju v vozila po postopku »žička« in svetlobni poluciji pod morjem, ki je bila posledica potopa, ki je sledil. Potop smo izvedli v dveh skupinah, ki sta se po čudežu enkrat celo srečali pod morjem. Za Maggie in Lg-ja je bil potop svečan, saj je ta prva zabeležila prvega nočnega v življenju, ta drugi pa devetdeseti potop v karieri manj zmožnega potapljača. Debriefing se je zgodil v jedilnici, ki je odprta do 22.00 ure in se zaključil malo pred petkovim jutrom.
 
Petek, 19. 10. 2012:
Zadnji snemalni dan smo pričakali v popolni bonaci, skoraj brez oblačka, čisto »indijanski poletni dan«, točno takšen, kot ga napovedo vremenoslovci za špico turistične sezone na Jadranu. Ob devetih in pol je Lado pristal z dvema čolnoma na pomolu izpred hotela in naložil integrirance skupaj s filmsko ekipo ter jih odpeljal do najbližjega školjčišča v Strunjan. Zadnje dejanje integracije »ta bolanih« je namreč potekalo na gojišču školjk, kjer smo v praksi preizkusili uporabnost gibalno oviranih. Rezultati so več kot odlični, saj je lastnik školjčišča že poslal vlogo na ZPS o potrebi po potapljačih invalidih, ki bi za burek obirali školjke na plantaži. Burek zagotovi lastnik plantaže, spanje na hribu pa ZPS. Dobiček delita »fifti, fifti«.
Po skupinskem »fotošutingu« in temeljitem pospravljanju opreme smo pobrali šila in kopita ter se odpravili vsak proti svojemu domu. Vmes smo preverili hrano na starih lokacijah (Kanava) in ugotovili, da se je v desetih letih marsikaj spremenilo, in da je kriza pošteno udarila tudi v gostinstvu. Majhne porcije, staro in naglušno osebje ter visoke cene so nas pošteno prizadele, zato se bomo verjetno vrnili zopet čez deset let.
 
Za neverjeten podvig na slovenski obali se imamo zahvaliti zgolj in samo:
- Alenki, Maggie & Barbari; Matjažu & Yodi, Gabru & LG-ju; Rajku & McDamjanu,
- Mednarodni zvezi IAHD Adriatic,
- PK Slovenske Konjice,
- Suuntu, Apeksu, Eliosu, MbSubu in A.P. Velvesu,
- Valterju Žiži in Akvariju Piran,
- Marjanu Richterju,
- MBP Piran in vsem zaposlenim, ki so nam polepšali dan,
- DC Sub Net in Marjanu Makucu,
- DC Sharky in Ladu Celestini,
- Prosub d.o.o. in Ediju Germšku, lastniku školjčišča,
- Hotelu Fiesa in gospodu Žižaku 1,
- Jerneju Brvarju in Mestni občini Piran in vsem občinskim redarjem ter njegovi malenkosti županu
- in posebej Janezu Hudeju in DPJZŠ, brez katerega bi bili lačni.

 

 

 

Production & design: Creativ, Novi mediji d.o.o.