Če flash animacije ne vidite najbrž nimate nameščenega flash playerja ali java.
Najdete jih na spodnjih povezavah:

http://www.adobe.com/products/flashplayer/
http://java.com/en/

ARHIV NOVIC & FILMOV

Mlini 2011

24.09.2011

Po petih različnih uvodih, v katerih sem vam želel opisati mednarodni potapljaški tabor za potapljače s poškodbo hrbtenjače (SCI), ki se je odvijal od 18. do 24. septembra v Mlinih pri Dubrovniku, sem se odločil, da se bom izognil velikim besedam in superlativom, ki tako ali tako ne zanimajo nikogar. Predstavil vam bom svoj pogled na zadevo in pojasnil par dejstev, s katerimi se bom zameril še vsem tistim, ki so ostali v dolgi vrsti onih, ki sem se jim »priljubil« v zadnjih desetih letih.


S povabilom inštruktorjev iz Rusije smo začasno rešili problem »ta živih« potapljačev in dali taboru novo perspektivo in upanje, da bodo kolegi, ki še vedno ne vedo, kako naj jih kličemo, zadevo vzeli v svoje roke.  Da obstaja možnost za to, sta pokazala Damjan in Fratar. Damjan je poskrbel za ruske goste in darila, Fratar pa za medije, ki so akcijo spremljali tudi z nami na ladji. Druga dobra stran mednarodnega druženja je bila hrana in pijača, saj tokrat ni bilo le Yodine bunke in savinjskega želodca (na žalost je manjkal tradicionalni križev štrudl), temveč pisana paleta hrane in pijače iz vseh koncev bivše Yuge kot tudi iz Rusije. Prav vsak udeleženec je imel namreč v svoji prtljagi kos nečesa domačega in okusi so se kar tepli ob obloženih mizah. Vojaškega režima ni bilo in kljub temu, da so bili alkohol, ponočevanje in pijančevanje dovoljeni, omembe vrednih težav in zapletov ni bilo. Več kot sto petdeset potopov je minilo v najlepšem redu in nekaterim se bodo za vse življenje vtisnili v spomin.


Dejstvo, mimo katerega še vedno ne moremo, pa je, da »ta živi« ne čakajo v vrsti za potapljanje z invalidi (tu je pred cenzuro pisalo: ta žive boli kurac za potapljanje z invalidi, vendar je tajništvo to zbrisalo). Torej, če želimo, da tabori ostanejo, bo potrebna iniciativa s strani kolesarske bratovščine, ki bo vsaj enkrat letno morala ugrizniti v kislo jabolko in organizirati zadevo sama. Mislim, da je to z malo truda mogoče, saj so Matjaž, Gaber, Alenka, Neva, Slavc in še kdo verjetno pripravljeni kak dan žrtvovati za skupno dobro. Tu so še seveda druge članice C.M.A.S., ki bi poleg Rusov lahko poslale svoje »ta žive« inštruktorje na »prisilno delo« za kakšen teden. V Mlinih ste dokazali, da zmorete, če le hočete.
 
Z akcijo v Dubrovniku je formalno tudi zaključena letošnja potapljaška sezona. Prihodnja bo drugačna, saj boste morali sami poskrbeti zase. Tisti, ki so bili skoraj desetletje z vami, odhajajo svojo pot. Z veseljem se bodo odzvali vašemu vabilu, če ga boste le poslali, prav tako bodo priskočili na pomoč, če bo le mogoče. Skozi desetletje smo se naučili, da polna usta razumevanja potapljačev neinvalidov niso garancija za vašo prihodnost. Vsi, ki so vas tako dobro razumeli, na koncu zbrišejo ali pa se sestavljajo v nedogled. Na koncu zgodbe ste vedno sami. Danes vas je toliko, da vas ni treba biti strah prihodnosti. Je že mogoče, da se bo zadeva peljala malo počasneje ali pa se za kratek čas tudi ustavila, vendar bo vsaj večina vas še naprej odhajala v morje, saj tam ni vozička in omejitev, ki so na suhem.     

 
Če iz Mlinov niste odšli s figo v žepu in če ste se imeli resnično dobro, potem vam ne bo težko zadeve ponoviti. Rusi so odnesli s seboj neprecenljivo izkušnjo, ki jo bodo razširili povsod, kamor bodo šli in verjamete lahko, da bodo naslednjič prvi med prijavljenimi.

 

 

 

Production & design: Creativ, Novi mediji d.o.o.