Če flash animacije ne vidite najbrž nimate nameščenega flash playerja ali java.
Najdete jih na spodnjih povezavah:

http://www.adobe.com/products/flashplayer/
http://java.com/en/

ARHIV NOVIC & FILMOV

Damjan Peklar - prvi CMAS inštruktor s poškodbo hrbtenjače

20.05.2011

Damjan Peklar, član Plavalnega kluba Slovenske Konjice, je postal prvi inštruktor potapljanja s poškodbo hrbtenjače v zgodovini CMAS-a; med potapljači s poškodbo hrbtenjače je prvi na svetu, ki je dobil kategorijo CMAS M-1. Trenutno sta na svetu le dva inštruktorja s poškodbo hrbtenjače, Damjan Peklar in Fraser Bathgate.
 
Ekipa IAHD Adriatic iz Slovenije (Damjan Peklar, Branko Ravnak, Alenka Fidler) in Hrvaške (Tatjana Varga, Ivica Ćukušić, Rubes Levada) se je 20. 5. 2011 udeležila generalne skupščine CMAS-a v Rimu. Kategorijo M1 sta Damjanu svečano podelila predsednik CMAS-a, g. Ferrero, in predsednik tehničnega komiteja CMAS-a, g. O’Shaughnessy.
 
 
Spodaj je prevod intervjuja z Damjanom Peklarjem, ki je objavljen na CMAS-ovi spletni strani.
 
Čast mi je, da smo na generalni skupščini CMAS-a lahko predstavili Damjana kot prvega inštruktorja s poškodbo hrbtenjače v zgodovini CMAS-a. Ob tej priložnosti bi se zahvalil njegovim inštruktorjem in mentorjem, ki so mu pomagali na poti do tega cilja. Damjan je kljub številnim oviram cilj dosegel z veliko odločnostjo, zavzetostjo in predanostjo potapljanju. Z znanjem, ki ga je pridobil, bo v lepote podvodnega sveta lahko varno popeljal  nove rodove. 
Vse čestitke in najboljše želje,
Kevin O’Shaughnessy, predsednik tehničnega komiteja
 
Kdaj in zakaj si se začel potapljati?
Potapljati sem se začel zaradi velike želje po spoznavanju podvodnega sveta. Potapljati sem
se želel že veliko pred poškodbo v letu 1990, vendar takrat zaradi časa in denarja tega nisem mogel. Med opazovanjem potapljačev me je najbolj privlačilo breztežnostno gibanje pod vodo. Leta 1999 sem na sejmu Reha CARE Dűsseldorf videl predstavitev potapljanja vozičkarjev; takrat se je moja želja po potapljanju ponovno obudila.  Leta 2000 sem začel s Padi tečajem potapljanja v Mariboru, a sem zaradi operacije tečaj prekinil. Leta 2002 sem se priključil drugi skupini tečajnikov s poškodbo hrbtenjače pri Plavalnem klubu Slov. Konjice, ki je eden izmed ustanoviteljev Mednarodne zveze društev IAHD Adriatic.
 
Zakaj ti je potapljanje všeč?
Na tečaju za P1 mi je bilo zelo všeč spoznavanje zakonov, pravil o potapljanju in spretnosti potrebnih za varen in dober potop. Vse, kar smo se takrat učili, je bilo novo in zanimivo. Ta znanja in obvladovanje breztežnosti mojega telesa pod vodo so mi bila zelo všeč. Vsak potop, ki sem ga nato opravil, mi je prinašal večje zaupanje v samega sebe.
 
Kaj je potapljanje doprineslo v tvojem življenju?
Potapljanje mi omogoča videti in doživeti lepoto podvodnega sveta. Gibanje in plavanje pod vodo pomeni zame neko vrsto vesolja. Potop na mene vpliva tudi kot rehabilitacija, saj mi po prihodu na površino popustijo skoraj vsi spazmi v nogah.
 
Kaj ti pomeni to veliko priznanje – biti prvi inštruktor s poškodbo hrbtenjače?
Priznanje M1 je meni seveda prineslo veliko osebno zadovoljstvo, vsem potapljačem s poškodbo hrbtenjače pa potrditev, da smo s sistematičnim in trdim delom lahko enakovredni vsem ostalim potapljačem, potrebujemo zgolj pomoč pri prenosu opreme do lokacije potopa. Prinaša tudi veliko odgovornost, ki se je po pravici povedano tudi malo bojim. Podelitev M1 ni priznanje le meni, ampak vsem nam, ki smo v to vložili svoje delo, čas in tudi denar.
 
Ali nam lahko poveste kaj več o vašem CMAS M1 inštruktorskem tečaju?
Najbrž boste pričakovali, da smo delali kakšne posebne vaje, a vas moram razočarati. Na tečaju smo bili trije kandidati, poleg mene še Alenka Fidler in Matjaž Paj, ki sta »zdrava« (able bodied). Naša inštruktorja sta bila Ivica Ćukušić in Branko Ravnak, ki sta bila, lahko mi verjamete, brez usmiljenja. Zame je bilo zabavno, saj sta tako Alenka kot Matjaž dobra potapljača, s katerima sem se v zadnjih letih veliko potapljal, tako da poznata naše potrebe. Najzahtevnejši je bil teoretični del, saj sta inštruktorja zahtevala, da je vse po pravilih. Mikro lekcije so bile včasih prava mora za vse nas. Vsi skupaj smo delali več kot šest mesecev.
 
Ali se zavedate dejstva, da ste prvi licencirani inštruktor ene zvezde s poškodbo hrbtenjače v zgodovini CMAS-a?
To je velika zmaga za vse potapljače s poškodbo hrbtenjače. Svet potapljačev invalidov je majhen. Kolikor vem, je poleg mene samo še en inštruktor potapljanja s poškodbo hrbtenjače na svetu. To je Fraser Bathgate iz Velike Britanije, ki nima CMAS-ove licence. Ima manjšo poškodbo in v bistvu ne uči potapljanja invalidov. 
 
Hočete reči, da vam je CMAS dal priložnost učiti sebi enake?
Tako je. Ampak te priložnosti CMAS ni dal samo meni, temveč vsem potapljačem invalidom, med katerimi so potapljači s poškodbo hrbtenjače najbolj zahtevna skupina. Pred desetimi leti, ko sem pričel s tečajem za pridobitev prve zvezde, si nihče od nas ni mogel predstavljati, da lahko postane inštruktor.
 
Kako dolgo poteka tečaj ljudi s poškodbo hrbtenjače za pridobitev prve kategorije P1?
Osnovna znanja potrebna za potop v odprtih vodah si kandidati pridobijo v treh tednih, večinoma v bazenu. Da postane posameznik dober potapljač z eno zvezdico, se mora potapljati približno dve leti, šele nato lahko pristopi k tečaju za dve zvezdi. Pomembno je, da je kandidat popolnoma neodvisen, kar pomeni, da mora on ali ona sama voziti avto.
 
Rekel si »ona«. Ali to pomeni, da so med potapljači s poškodbo hrbtenjače tudi ženske?
Seveda, med nami so tudi predstavnice ženskega spola. V prvi skupini leta 2002 se je tečaja udeležila Barbara, ki je pred nekaj tedni postala mama. Potapljala se je na različnih lokacijah, med katerimi je treba izpostaviti razbitini Peltastis in Taranto. Je prva, ki je dosegla maksimalno globino dovoljeno pri potapljanju s stisnjenim zrakom. Danes imamo v skupini tri ženske iz Slovenije in Hrvaške, ki so se sposobne potapljati s stisnjenim zrakom v skorajda vseh pogojih.
 
Katere pogoje ste imeli v mislih?
Nimamo denarja za potapljanje na Bonairu ali drugih »modnih« lokacijah v toplih morjih, kjer se potapljajo člani HSA in drugi potapljači invalidi. Mi se potapljamo pretežno v Jadranskem morju, ki je večino časa dokaj neprijazno (hladna voda, veter …). Kljub vsemu se potapljamo od marca do novembra. Uporabljamo mokre obleke zašite po meri in drugo standardno opremo, ki nam omogoča potapljanje do 40 metrov v notranjosti varnostne krivulje. Pred desetimi leti so nam rekli, da se lahko potapljamo zgolj v toplem okolju in samo do 15 metrov. Ko smo vprašali, zakaj, nam nihče ni znal odgovoriti. Od leta 2002 zbiramo podatke in vse pozorno opazujemo. S sistematičnim delom smo tako počasi dosegli največjo globino za potapljanje s stisnjenim zrakom. Leta 2007 je prof. Dujić s svojo skupino na otoku Krku naredil študijo in jo objavil v reviji Spinal Cord (Venus gas bubble formation and decompression risk after scuba diving in persons with chronic spinal cord injury and able bodied controls). V tej študiji so dokazali, da potapljanje s stisnjenim zrakom za potapljače s poškodbo hrbtenjače ni bolj nevarno kot za ostale rekreativne potapljače. To je bila naša prva velika zmaga.
 
In kaj je bila druga zmaga?
Brez dvoma, biti del družine CMAS-a, in dejstvo, da smo razširili naše aktivnosti po celotni jadranski regiji in v teh neurejenih časih tudi preživeli. Danes imamo odlično skupino potapljačev s poškodbo hrbtenjače v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji. Gre za mrežo, ki zagotavlja, da naša dejavnost ne bo zamrla. Ponosni smo na naše raziskovalno delo in predstavitve našega dela na EUBS-u in drugih mednarodnih znanstvenih dogodkih v svetu. Moram pa omeniti, da vsega tega ne bi bilo brez naših »zdravih« prijateljev in mentorjev iz vsega sveta.
 
Kdo so to?
V prvi vrsti je to IAHD Adriatic Advisory board, ki podpira in nadzoruje naše dejavnosti. Velika imena kot so prof. Gošovič, prof. Sagalevich, prof. Dujić, dr. Denoble in mag. Hočevar so zagotovilo, da je naše delo pošteno in pravilno. Zaupata nam tudi predsednik CMAS-a, g. Ferrero, in predsednik tehničnega komiteja CMAS-a, g. O´Shaughnessy, nenazadnje dokaz njunega zaupanja je tudi odobritev moje inštruktorske kategorije. Ne smem pa pozabiti na vse moje prijatelje invalide in neinvalide iz jadranske regije, ki verjamejo in pričakujejo, da se ne bomo ustavili in da bodo za mano prišli še drugi rekreativni potapljači in inštruktorji s poškodbo hrbtenjače.
 
Kaj je tvoje sporočilo ostalim potapljačem invalidom in kaj drugim ljudem?
Vsem, ki se ne bojijo vode ter zaprtih prostorov, zelo priporočam, da vsaj enkrat poskusijo pokukati in zadihati pod vodno gladino.
 
 
 

 

 

 

Production & design: Creativ, Novi mediji d.o.o.