Če flash animacije ne vidite najbrž nimate nameščenega flash playerja ali java.
Najdete jih na spodnjih povezavah:

http://www.adobe.com/products/flashplayer/
http://java.com/en/

ARHIV NOVIC & FILMOV

Z Black Pearl po Maldivih

To sem jaz, ki sem se potepal po Maldivih.

09.11.2009

Potapljaški virusi, kot nekateri že veste, so me ponovno napadli, tako da sva se skupaj z Branko med 01. 11. 2009 in 08. 11. 2009 spet odpravila na potapljaške počitnice, tokrat na Maldive.
 
Maldivi so bili dolgo sultanat (območju je vladal sultan), sprva pod nizozemskim nadzorom, nato pod britansko zaščito. Leta 1965 so pridobili neodvisnost od Združenega kraljestva in tri leta kasneje razglasili neodvisno muslimansko republiko. Maldivi so skupina približno 1200 otokov, razdeljena na vrsto koralnih atolov, severno od ekvatorja, v Indijskem oceanu. Le 200 otokov je naseljenih.  V zadnjih nekaj desetletjih so Maldivi postali priljubljena turistična dežela in ena najbolj obleganih potapljaških lokacij na svetu.
 
Potovanje se je začelo v Ljubljani, preko Dunaja in Dohe pa sva nato prispela v prestolnico Maldivov, Male. Kmalu po prihodu je v skupino poleg naju z Branko nakapljalo še devet potapljačev, v glavnem s severa Evrope, polnih pričakovanj in bodočih potapljaških užitkov. Vkrcali smo se na ladjo Black Pearl, ki je lesena, škripajoča in občasno po dizlu smrdeča stara gospa, dolga 29 m, ki je že preživela svoje najboljše dni. Do stare gospe nas je pripeljal njen zvesti služabnik, potapljaški Donhi (lesen čoln), ki je ubogljivo prenašal breme naše potapljaške opreme, kompresorja za polnjenje aluminijevk in jeklenk, vseh enajst potapljačev in seveda posadke, ki je za nas in zame še posebej med potapljanjem lepo skrbela.
 
Po nastanitvi v kabinah, preverjanju potapljaških licenc, montiranju scube, pripravi druge potapljaške opreme, krajšem počitku ter dobrem kosilu smo se nato odpravili na prvi potop. Preizkus smo uspešno prestali brez večjih zapletov, tako da smo lahko potovanje vsi nadaljevali. Najprej smo se potapljali na Male Atollu, kasneje pa smo se preselili na  Ari Atoll. Na programu je bilo sedemnajst potopov, po trije na dan, od tega en nočni potop, ki pa je na žalost zaradi slabega vremena in posledično preveč razburkanega morja odpadel. LG (to sem jaz) je imel tokrat po zaslugi »ljubljenega vodje« in PKSK s seboj vso opremo, ki jo je s pridom uporabljal:
-  kompenzator Buddy-Ranger,
-  regulator Apeks,
-  potapljaški računalnik Sunnto Vyper Air z digitalnim manometrom,
-  masko Mares x-vision mid liquid skin z dioptrijo,
-  obleka Immersion, 5mm, kombinezon (bivši skakalni dres Primoža Peterke).
 
Na začetku potapljanja sem sicer imel nekaj težavic, ki pa so se potem razblinile kot zračni mehurček (za tiste, ki ne veste ali ste pozabili: 21 % kisika in 78% dušika) in sem nato lahko maksimalno užival v lepotah podvodnega sveta. Večino potopov sem opravil s 15 litrsko jeklenko, 6 kg uteži, 2 kg na prsih, 4 kg na pasu. Kompenzator sem imel montiran zelo nizko, tako, da sem lahko tudi v plavanju s tokom ali po potrebi proti toku hitro menjal položaj telesa, iz pokončnega v ležečega. Vstop v vodo sem izvedel v popolni opremi iz sedečega položaja na robu čolna, s praznim kompenzatorjem in vratolomnim skokom v razburkano morje, naprej na obraz. Od sedemnajstih predvidenih potopov sem jih opravil dvanajst. Večinoma so bili to potopi na koralnih grebenih različnih oblik, v jeziku domačinov imenovani Thila (npr.: Kandooma Thila, Kahabu Thila, Kudarah Thila, Hafusha Thila).
 
Na potapljanju sva poleg že napisanega doživela še marsikaj, med drugim tudi to, da smo na enem potopu trikrat iskali koralni greben, ki naj bi si ga ogledali, razburkano morje, ki je pognalo eno potapljačico na ograjo, nekatere druge, blede kot zid, v kabino, drugi pa smo se z valovi borili v ladijskem salonu.
 
Za opremo smo med potapljanjem skrbeli bolj slabo, ker je bilo na potapljaškem čolnu sladke vode samo za vzorec (uspelo mi je redno prati samo računalnik in masko), na srečo pa smo opremo lahko za silo očedili na koncu.
 
Če se bo še kdo odpravil na potapljanje na Maldive, priporočam, da se odpravi tja konec februarja ali v začetku marca, ker sva tokrat z Branko imela izredno slabo vreme (ves čas je deževalo), vidljivost pod vodo pa je bila v glavnem povprečna.  Izberite si tudi drugačno ladjo (po možnosti večjo in bolje opremljeno). Vse skupaj bo sicer dražje, ampak mislim, da boste za to tudi dobili več.
 
Ne glede na vse pa je bilo pod vodo vseeno nepozabno. Videl sem vse, kar sem si želel videti:
-  okrog mene je pol ure zelo blizu krožilo pet mant (Manta Ray),
-  iz varnega zavetja koral sem opazoval morske pse – zeloooo od blizu (Oceanic whitetip shark, Grey reef shark),
-  plaval sem v AB (brez C – plavutk) opremi z največjim morskim psom planktonojedcem (Whale shark);
-  nebroj rib in različnih koral, moren …
 
Za konec pa še primerjava z doživetji na Tajskem. Potapljanje je bilo na Tajskem bolje organizirano, ekipa pa se je na sploh vedla bolj profesionalno kot na Maldivih, tako da mi bo potapljanje tam ostalo v lepšem spominu. Saj veste, pravijo da prvih potapljaških počitnic ne pozabiš nikoli!
 
Pa še zahvala vsem, ki so mi v mojem potapljaškem življenju do sedaj pomagali:
-  dragim staršem, predvsem pa Atu in Mami,
-  Branki za moralno in logistično podporo na potovanjih in drugje,
-  Ljubljenemu vodji (za trde treninge in vse ostalo),
-  njegovi zvesti tajnici in asistentki Violli (za neumorno ukvarjanje z mano) in
-  vsem tistim, ki mi pomagate, da se lahko potapljam.
 
Fotografije: Rifa
 
Spisal: Peter Majcen – LG
 
 
Ljubljana, 09. 11. 2009

 

 

 

Production & design: Creativ, Novi mediji d.o.o.